Leta 1965 je Francija, razburjena zaradi predloga predsednika Komisije Hallsteina, razglasila, da se ne bo udeleževala sestankov Sveta, dokler ne bo dosegla svoje. Obravnavali smo se krizo "praznega stola".

Iz preteklosti: Kriza "praznega stola"

https://api.multimedia.europarl.europa.eu/documents/20125/15281629/V001-0005-SL.srt

30. JUNIJA 1965 JE NASTOPILA  KRIZA "PRAZNEGA STOLA".

A ko je 30. junija 1965  ob polnoči izbruhnil spor,

je to privedlo do najhujše krize  doslej v Evropski skupnosti.

Revolucionarna zamisel  o nadnacionalnem

skupnem kmetijskem trgu  z neodvisnim financiranjem in nadzorom,

je bila preveč revolucionarna  za eno državo članico.

Francija in predsednik De Gaulle  sta sprožila zasilno zavoro.

Carlo Casini je bil predsednik  Odbora EP za ustavne zadeve.

Takrat sem imel 30 let,  toda dejstev se zelo dobro spominjam.

je pomenila odsotnost Francije  v Svetu ministrov

v katerem je močno  sodeloval De Gasperi.

Zunanji ministri EGS so tri dni razpravljali

o predlogu predsednika  Komisije Hallsteina.

Pred koncem francoskega  predsedstva ob polnoči 30. junija

Italija, Nemčija, Belgija,  Nizozemska in Luksemburg

A francoski zunanji minister  Maurice Couve de Murville je dejal,

da se Francija do nadaljnjega  ne bo udeleževala

sestankov Sveta  zaradi neupoštevanja roka.

György Schöpflin je delal v Kraljevem  inštitutu za mednarodne zadeve

De Gaulle je seveda menil,  da bo to resno vplivalo,

tako predvidevam,  na čast, avtoriteto Francije.

Hallsteinova vizija o Komisiji  z lastnimi sredstvi za financiranje SKP,

in sprejemanju odločitev  v Svetu s kvalificirano večino

je bila premik k federalizmu,  ki ga De Gaulle ni toleriral.

Francoski sedež v Svetu  je šest mesecev ostal nezaseden.

Januarja 1966 je luksemburško  predsedstvo prvo skušalo končati spor.

Gospodarstvo Francije je bilo zaradi  blokade kmetijskega trga prizadeto.

De Gaulle je menil, da Francija  sega prek vse EU ali EGS,

ki je obstajala takrat, in da je  v interesu Francije, da ostane tam.

Toda preoblikoval jo je,  pri čemer mu je uspelo.

Z luksemburškim kompromisom  je bilo samofinanciranje SKP odloženo,

Države članice so bile deležne  neuradne pravice veta,

če bi večinsko odločanje vplivalo  na ključne nacionalne interese.

Kriza se je končala, a pri sanjah  federalistov je bilo veliko nazadovanja.

Danes se spominjamo krize  "praznega stola", a smo zadovoljni,

saj je sedež, kot tudi  preostalih pet, zaseden.

Imamo 27 zasedenih položajev  in upamo, da jih bo v prihodnje še več.