Pred veliko širitvijo EU so se države članice sešle, da bi spisale osnutek ustave. Poglejte, kaj je sledilo.

Zgodovina: Konvencija o prihodnosti Evrope

https://api.multimedia.europarl.europa.eu/documents/20125/16421544/v001-0027-sl.srt

10. julija 2003 je  Konvencija o prihodnosti Evrope,

ki ji je predsedoval  Valéry Giscard d'Estaing,

sklenila svoje delo in Uniji  predstavila osnutek ustave.

Postopek, ki se je začel konec  leta 2001 na vrhu v Laeknu,

vendarle ni bil tako uspešen,  kot so sprva upali.

Oziramo se k temu ključnemu dogodku,  čigar ideja je bila okrepitev EU

Trije poslanci EP,  ki so bili takrat vpeti v to konvencijo,

Ko je nastopil čas  za sprejetje osnutka …

O njej nismo glasovali.  Šlo je za odobravanje, konsenz.

Sedem članov za razliko  od ostalih ni hotelo glasovati,

a, kar je pomembno, niso odšli  in za seboj zaloputnili vrat.

Če bi, ne bi imeli konsenza  in osnutka ustave oziroma pogodbe.

Ostali so in poudarili,  da niso del konsenza.

Konvencija je najbolj izvirna,  inovativna ideja.

Medvladna konferenca tradicionalno  poteka za zaprtimi vrati,

in udeležujejo se je politiki,  izvoljeni predstavniki državljanov.

saj sta se na konvenciji prvič  srečala Zahod in Vzhod.

za člana iz takratne  države kandidatke.

Ne pozabimo,  da je sodelovala tudi Turčija

Tako smo torej v predsedstvu  dobili še eno mesto za več enakosti.

denimo o tem, ali naj evropski svet  voditeljev držav in vlad

Giscard d'Estaing je s to idejo  prodiral navkljub večini konvencije.

Ideja, da bi Evropski svet  postal ustanova, je razgrela razpravo.

Parlament je vztrajal na dejstvu,  da bi bil predsednik Komisije

izvoljen s strani državljanov  preko volitev Evropskega parlamenta.

Osnutek smo poslali  državam članicam za dopolnitve,

preden bi ga podpisali na veliki  slovesnosti v Rimu, 29. oktobra 2004.

Vlade so nemudoma zavrnile tisto,  česar niso odobravale,

denimo, boljšo organizacijo  Sveta ministrov.

evropskega ministra v vsaki državi,  ki bi bil skrbel za zakonodajo,

ne pa 16 svetov, ki se ukvarjajo  zgolj s svojimi primeri.

in bi poskrbela, da bi državljani  lažje razumeli Evropo.

Vlade tega niso želele  in so predlog zavrnile.

dve glavni napaki,  ki ju je bilo potrebno popraviti.

Nesmiselno je imeti  enega komisarja na državo.

Druga napaka pa je bila  obdržati zahtevo

pri sprejemanju pogodbe in  celo nekaterih pomembnih odločitev.

Z 28 članicami ne bomo  nikoli soglasni glede česarkoli.

Leta 2005 so ratifikacijo  ustavne pogodbe

29. maja z referendumom  zavrnili v Franciji,

Ne verjamem, da jo je  prebralo veliko ljudi,

tako tistih, ki so glasovali proti,  kot tistih, ki so glasovali za pogodbo.

Pogodbo se je vselej razumelo  v kontekstu nacionalne politike.

ljudje so glasovali zoper zadeve,  ki jih pogodba sploh ni vključevala.

Velika finančna kriza zadnjih let kaže,

kako zelo težko je EU  preseči tak zunanji šok.

Čas je, da razmislimo o naslednji  stopnji Evropske unije.

Poleg denarne, potrebujemo še  gospodarsko in finančno unijo.

Naj ponovim, potrebujemo evropsko  platformo za skupno razpravo o tem

in skoraj ni alternative novi konvenciji.

ima konvencija še vedno neko prihodnost.

Lizbonska pogodba jasno pravi,  da se bo k njej vrnila

ob vsaki bistveni spremembi  evropskega ustavnega reda.