Kratka zgodovina evra od Maastrichtske pogodbe iz leta 1992 do današnje finančne in gospodarske krize.

Iz preteklosti: Evro

https://api.multimedia.europarl.europa.eu/documents/20125/15549944/V001-0012-SL.srt

1. januarja 2002 so državljani 12 držav  v svojih rokah držali evrske bankovce.

Vendar so pogajanja trajala 10 let,  preden so prispeli v bankomate.

Ministri za finančne in zunanje zadeve  12 držav Evropskih skupnosti

so v Maastrichtu podpisali  Pogodbo o Evropski uniji.

Maastrichtska pogodba je predvidevala  gospodarsko in monetarno unijo.

Jean-Claude Juncker,  takratni luksemburški finančni minister,

je zadnji podpisnik,  ki se še ni upokojil.

Danes predseduje Evroskupini,  še vedno pa je ponosen na to Pogodbo.

Takrat sem imel občutek, da se  pripravljamo na doseganje velikih stvari.

Glede političnega vidika Maastrichtske  pogodbe sem bil precej zadržan,

Vendar pa je bil gospodarski  in monetarni del, del EMU,

dobro pripravljen  in dobro strukturiran.

Splošna ekonomija besedila mi je  po težavnih pogajanjih dala občutek,

Največja spodbuda za skupno valuto  pa je bila združitev Nemčije.

Američani, tako kot mi  in večina Evropejcev, ni verjela vanjo.

Javno mnenje v Evropi  je v glavnem kazalo,

da ljudje ne verjamejo,  da nam bo tako velik podvig uspel.

Skupna valuta je postala resničnost,  a v območje evra ne more vstopiti vsak.

Izpolniti je treba stroga merila,  ki temeljijo na gospodarskih kazalcih,

vključno s stabilnostjo cen,  nadzorovano inflacijo

javni primanjkljaj  ne sme presegati 3 % BDP,

javni dolg  pa ne sme presegati 60 % BDP.

Razen tega mora nacionalna valuta  biti stabilna vsaj dve leti.

Leta 2007 Litvi  ni uspelo izpolniti vseh meril

Treba pa je bilo še oblikovati  in zavarovati nove bankovce in kovance.

Yves-Thibault de Silguy, nekdanji  evropski komisar med leti 1995 in 1999,

Prvič, ti dve vodoravni črti  rahlo spominjata na dolar.

Znak prav tako spominja  na logotip jena.

Opustitev nacionalnih valut  ni bila lahka naloga.

Britanci so evro zavračali  od vsega začetka.

Danska in Švedska sta na referendumih  večkrat zavrnili skupno valuto.

so vztrajali pri neodvisnosti  Evropske centralne banke.

Njena glavna naloga je ohranjanje  stabilnosti cen v evrskem območju.

se spominja izjav Jacquesa Delorsa,  še enega od ustanovnih očetov evra.

Gospodarska in monetarna unija,  ki je bila osnova za uvedbo evra,

ni bila uravnotežena.  Dejal je, da bo na eni strani

monetarna politika postala federalna  in vključena v Centralno banko,

na drugi strani pa bo gospodarski steber  ekonomske in monetarne unije

še naprej večidel temeljil  na politikah držav članic,

ki jih je treba uskladiti. To usklajevanje  je bilo nazadnje precej ohlapno.

10 let po nastanku se je evrsko območje  soočilo z doslej največjo krizo:

gospodarsko krizo  in prezadolženostjo nekaterih držav.

Yves-Thibault de Silguy meni,  da je evro preprečil še hujšo krizo.

Brez evra bi prišlo  do špekulacij z valutami,

zato bi imeli konkurenčna razvrednotenja.

Prišlo bi do visokega  porasta obrestnih mer,

zato bi imeli gospodarsko krizo  z manjšo rastjo in večjo brezposelnostjo.

Proti koncu leta 2012 je predsednik Sveta  dejal, da se je evro boril za preživetje.

Eden od ustanovnih očetov je na to menil,

da bo evro preživel tudi tiste,  ki napovedujejo njegov propad.