Lahko Evropa začrta novo pot do varnosti in obrambe? Pogledali smo zdajšnjo politiko, njen izvor in pa, kaj prinaša prihodnost.

Je nastopil čas za vojsko EU?

https://api.multimedia.europarl.europa.eu/documents/20125/11930081/v003-0086-sl.srt

Geopolitično prizorišče se spreminja.  Kakšen je evropski načrt za prihodnost?

Mora EU razmisliti o spremembah  skupne varnostne in obrambne politike?

Bo tako ustvarila  neprepustno evropsko utrdbo?

V belgijski vojaški bazi v Leopoldsburgu  bomo govorili s polkovnikom Sasslom.

Izvedeli bomo, kaj vojske počnejo in  kateri varnostnimi izzivi čakajo Evropo.

V bazi v Leopoldsburgu  se usposablja tudi bojna skupina EU.

Leta 2013,  prvič po petih do desetih letih,

je Evropa govorila o obrambi  in obrambnih zadevah.

prepoznavnosti,  zmogljivosti in industriji.

Evropa še vedno  nima strateških zmogljivosti.

Izvor skupne obrambne politike  izhaja iz 40. let prejšnjega stoletja.

Začelo se je z Bruseljsko pogodbo,  podpisano leta 1948

Izvedena je bila z novo vojaško  organizacijo, Zahodnoevropsko unijo.

Najpomembnejši element pogodbe  je bil v členu 5:

zamisel o pomoči drugim,  ki so napadeni.

Po hladni vojni  in konfliktom na Balkanu

so se evropski voditelji odločili  za oblikovanje skupnih zmogljivosti.

Zajemale so tudi oblikovanje  kredibilne vojaške sile.

A šele z Lizbonsko pogodbo  iz leta 2009 se je vse zares začelo.

Oblikovali so skupno varnostno  in obrambno politiko ali SVOP,

solidarnost je bila  temelj skupnega ukrepanja.

S pogodbo je nastala krovna organizacija,  Evropska služba za zunanje delovanje,

ki jo vodi visok predstavnik EU  za varnostne in zunanje zadeve.

Na tem položaju  je zdaj Federica Mogherini.

Namen vseh treh vidikov  in usmeritev delovanja

je kar najbolj učinkovito  uporabiti vire držav članic,

za države članice in za EU  v kontekstu njihovih prispevkov.

Konkreten korak je Evrokorpus  s petimi članicami s štabom v Strasbourgu,

ni pa edini.  Misije v okviru SVOP so razširjene.

EUFOR je krovna oznaka  za sile pod vodstvom EU.

Do zdaj je bilo zaključenih okoli  15 civilnih in vojaških mirovnih misij

z vojaki iz različnih evropskih držav.

na primer v Ukrajini, Maliju  in na palestinskih ozemljih.

SVOP dovoljuje samo  financiranje civilnih misij.

Vojaške in obrambne operacije  morajo financirati države članice.

Njihov prispevek k obrambnemu  proračunu znaša 190 milijard evrov.

da je obramba zanje vprašanje  izključno državne suverenosti.

Zato prihaja do podvojitve  opreme, virov in osebja.

A Parlament, točneje njegov  pododbor za varnost in obrambo,

ter poziva k evropskemu  trgu za obrambno opremo.

Ena stvar bi lahko vse zelo spremenila.  O tem se govori že desetletja.

Seveda govorim o zamisli  federalistov: o vojski EU.

Bojne skupine so z vojaškega vidika  pripravljene na ukrepanje.

Gre za hitro posredovanje v krizi,  nepričakovani krizi.

Ti pogoji morajo obstajati,  ker je to koncept bojnih skupin.

Vse države članice  niso nujno enako občutljive,

nimajo enakega mnenja o tem,  kako pomembna je kriza.

Po drugi strani  pa gre za vprašanje finančnih sredstev.

neizkoriščenost zaradi prepirov  o moči in denarju med državami članicami.

Poleg tega pa namen že izpolnjujejo  NATO in mirovne sile ZN.

Postavlja se torej vprašanje,  ali bi vojska EU sploh lahko obstajala.

Pomislite na gasilce. Bi jih prenehali  usposabljati, tudi če ne bi bilo požara?

Stari moto pravi:  'združeni stojimo, ločeni pademo'.

Namen evropskega projekta  je že od samega začetka enak:

Skupne grožnje  zahtevajo skupne rešitve,

če želijo kdaj oblikovati temelje  za zunanjo in varnostno politiko.